Sem Veronika Zajec, vnukinja pokojnega Jožeta Zajca (1924 - 2002), ki je igral na redek ljudski inštrument - violinske citre. V skrbi, da ta ljudska dragocenost ne bi utonila v pozabo, je svoje znanje prenesel name, ki že nekaj let izvabljam melodije iz tega zanimivega inštrumenta. Ko sem bila majhna, sem ga opazovala, kako je igral na violinske citre in si pri tem mislila, kako bi bilo, če bi znala igrati tudi jaz. Všeč so mi bile tudi izbrane melodije. Mislila sem si, da bi se morda lahko tudi jaz naučila, čeprav je bilo igranje na ta zanimiv inštrument že na videz zahtevno. Občudovala pa ga nisem le jaz, ampak vsi. Zavedal se je, da je to zelo redek inštrument, zato ga je skrbno varoval in ni dovolil, da bi ga uporabljal kdo drug. Bil je pravi mojster in igral je z velikim veseljem. Sprejel je vsako povabilo za nastop. Ko se je razvedelo zanj, je bilo teh vabil čedalje več, celo iz tujine. V življenju je znal zaigrati več kot 200 ljudskih pesmi. Zbiral je stare ljudske pesmi, ki so jih ljudski pevci peli v dobrepoljski dolini. Tako je nastala zbirka pesmi, ki je še vedno ohranjena.

Prva pesem, ki sem se jo naučila, je bila Rožic ne bom trgala. Najprej sem opazovala ‘ateta’, on pa mi je razlagal, kako se igra. Na videz niti ni bilo težko. Ko pa sem poskusila sama zaigrati, sem ugotovila, da ni tako lahko. Največ težav sem imela z basi. Vendar nisem obupala. Po določenem času sem osvojila postopek in počasi začela z učenjem še drugih pesmi. Ate je bil dober, natančen in potrpežljiv učitelj, tudi če mi ni šlo najbolje. Najprej sem nastopala skupaj z atetom. Ponavadi sva zaigrala vsak po eno skladbo. Prvi nastop je bil za materinski dan na osnovni šoli Dobrepolje. Potem sva nastopila na srečanju ljudskih godcev v Račni, Višnji Gori in drugod. Tudi sama sem imela že kar nekaj nastopov, na primer na prireditvah v Jakličevem domu, ob odprtju informacijskega centra bratov Kralj, ob 30-letnici območne obrtne zbornice itd. Decembra 2005 za božično novoletne praznike pa sem nastopala skupaj z vokalno skupino Mavrica na njihovih božičnih koncertih.

Dokler je bil ate živ, je bil vedno zraven ali vsaj v bližini, zato sem se počutila samozavestno. Po njegovi smrti nisem nehala igrati. Najprej sem ponovila pesmi, ki me jih je on naučil, potem pa sem počasi začela z novimi iz njegove pesmarice ljudskih pesmi, ki mi jo je zapustil. Pri tem so mi pomagali domači tako, da so pesem zapeli, da sem slišala melodijo, potem pa sem jo poslušala zaigrati. Učim se ljudskih in cerkvenih pesmi. Na novo sem se jih naučila že petnajst, tako da jih skupno znam zaigrati okoli trideset. Največji problem na začetku je bilo uglaševanje violinskih citer. Ate je uglaševal sam po posluhu. Po njegovi smrti smo za pomoč zaprosili Romana Gačnika, ki mi je inštrument uglasil in mi narisal točno shemo za uglaševanje. 

  Veronika Zajec